Kdo je Urša Young Poljanšek in kratek povzetek iz knjige :

mag. Urša Young (ex. Poljanšek), uni. dipl. psihologinja, psihoterapevtka, izvajalka zdravljenja notranjega otroka.

Posameznikom pomagam ponovno najti srečo, samozavest in čustveno svobodo. S pomočjo kombinacije terapevtskih procesov in energetskega zdravljenja stranke vodim skozi proces ozaveščanja in celjenje čustvenih ran.

Preko različnih metod, ki so dokazano pomagale na tisoče ljudem po vsem svetu, vam pomagam iz občutka nemoči v moč, stik z lastnimi željami in metodami, ki omogočajo, da zaživimo lepše in boljše.

Vsi se na življenjski poti kdaj izgubimo in po lastnih izkušnjah v takšnih trenutkih najbolj zdravilno deluje prav pristen stik z nekom, ki razume.

Tudi sama sem se večkrat znašla na takšnih razpotjih – a ko pogledam nazaj, so mi bila ravno v težkih trenutkih dana najgloblja spoznanja in najbolj pristni učitelji.

Globoko razumevanje brez obsojanja, spoštovanje do potenciala osebe pred nami in zaupanje v moč spremembe je tudi razlog, da  delujem kot terapevtka in svetovalka, predvsem z namenom usmeriti ljudi na področjih, za katera čutijo, da bi morali nekaj spremeniti.

Pri tem naj izpostavim, da je srž terapije vzpostavitev varnega terapevtskega prostora, kjer smo globoko sprejeti, ponovno vzpostavimo stik s samim seboj in imamo na nek način vodnika, ki je pot že prehodil in nas vodi skozi labirint življenja.

V današnjem svetu za strumen korak skozi ta labirint zares nujno potrebujemo umirjanje uma, čas zase in pogovor na duhovni ravni ter srečanja z enakomislečimi.

Kot  je ugotavljal utemeljitelj humanistične psihologije, Carl Rogers, je poslušanje najboljše orodje, s pomočjo katerega sprostimo človeški potencial v drugih.  Brezpogojno sprejemanje je tisto, kar je v psihoterapiji najbolj zdravilno.

Če se v življenju srečujete z občutkom, da ste obtičali in bi si želeli razumevajočo zaveznico na vaši poti naprej, vam z veseljem ponudim brezplačen prvi posvet in usmeritev. Kontaktirate me lahko na ursa.lifecoaching@gmail.com.

Skupaj lahko kreiramo čudeže.

Povzetek prispevka : Jecljanje, sreča in pogled pod površino

V življenju se kot družbena bitja trudimo zadovoljiti različna pričakovanja, kar nam včasih uspe, včasih ne. Če ne zadostimo pričakovanjem in se to zgodi javno, je čustvo, s katerim se soočamo, največkrat sram. Kadar pa so lastna pričakovanja tista, ki jih nismo izpolnili, doživljamo krivdo.

Osebe, ki jecljajo, se pogosto srečujejo s sramom, ker ne zadostijo pričakovanjem v zvezi z govorom in tem, kakšen naj bi bil tekoč ali celo “normalen” pogovor. Ljudje, ki jim govor ne predstavlja težav, se le stežka postavijo v kožo nekoga, ki ima težave z jecljanjem. Način izgovarjave osebe, ki jeclja, je za poslušalce lahko težko razumljiv in celo odbijajoč, saj se ne spomnijo več, kako kompleksno je bilo spretnost govora pridobiti.

Da bi bolje razumeli, kako se počuti nekdo, ki se sooča s tovrstnimi težavami, se moramo postaviti v vlogo osebe, s katero delamo, da bi bolje spoznali vsaj del tega, kar doživlja, ko poskuša spregovoriti, pa se vedno znova sooča s težavami pri izgovarjavi. Pogosto se v tem procesu pojavita tako sram kot krivda in občutek, da nečesa nismo naredili prav ali se nismo izkazali.

Poleg občutka sramu se pri jecljanju ne sme zanemariti tudi vloge krivde. Različni avtorji omenjajo občutek krivde v povezavi s samim začetkom jecljanja, občutek krivde pa lahko preprečuje tudi nadaljnje korake in vpliva na sam terapevtski proces.

Osebe, ki se kot odrasli večkrat srečujejo z občutenjem sramu, so sram občutile velikokrat že v družini. Odsevi sporočil in izkušenj iz otroštva so zapisani tako v naši podzavesti kot v našem telesu. Ker je občutek sramu neprijeten in boleč, lahko oseba pred njim beži – najgloblje zdravljenje pa se začne, ko občutku dovolimo, da preprosto obstaja. Pri delu s sramom in krivdo in s ciljem, da bi zaživeli bolj srečno in zadovoljno življenje, so še posebej učinkoviti pristopi, ki kreirajo varen prostor ter jemljejo kot osnovo delo z emocijami in različnimi ego stanji. Tu naj omenim tudi delo z notranjim otrokom, delom nas, ki se je v določenem obdobju lahko počutil, da je “slab”. Pot do sreče in notranjega miru ne glede na okoliščine se začne prav s tem, da se učimo ljubeče prijaznosti do tega najbolj ranljivega dela nas.

Ta ranljivi del nas je lahko na nek način obtičal v preteklosti in pogosto še vedno hlepi po povezanosti, pripadnosti, tem, da je viden in slišan, da ga drugi razumejo in cenijo. V primeru  kroničnega pojavljanja občutka sramu teh potreb v najbolj občutljivih obdobjih nismo imeli zadovoljenih. Posamezniki lahko doživijo nasprotno – zavrnjenost, občutek, da niso pomembni, da je z njimi nekaj “narobe”. Kar vodi v umik in zapiranje v svoj svet. Da bi se osvobodili ječe reagiranja in čustvenih odzivov na podlagi preteklih ran, pa se moramo soočiti z izvorom čustvenih reakcij.

Ko naletimo na situacijo, ki nas zaboli in nam sproži buren čustven odziv, slednjo lahko uporabimo, da ozdravimo svojo trenutno čustveno bolečino. Če smo se pripravljeni soočiti s sabo, ozavestiti svoje občutke in jih sprejeti, lahko zacelimo čustvene rane iz preteklosti.

Podobno kot pri delu s klienti  je pri delu z osebo, ki se sooča s težavami v govoru,  potrebno raziskati različna čustva in nagovoriti različne dele nje, da bi tako bolje zadovoljevala svoje potrebe in živela zadovoljstva in uspehov polno življenje.